Če bomo izvajali politike, ki so prijazne za ljudi, podnebje in naravo, bomo vsi živeli bolje, je v osmem podcastu 'Echo – odmev v prihodnost', ki jih je to jesen lansiralo svetovalno podjetje Infinite Pure Solutions z direktorico in voditeljico podcastov Tino Štrukelj, poudaril Izidor Ostan Ožbolt iz gibanja Mladih za podnebno pravičnost. Velikokrat slišimo, da želijo imeti mladi svoj glas, da vedo kaj želijo in česa ne – ampak ali imajo tudi kakšne konkretne predloge in pripombe? Izidor zelo analitično in konkretno odgovarja, kako razogljičiti slovenski energetski sistem in iz katerih virov zagotoviti zadosti energije za slovenske potrebe. S Tino se pogovarjata o tem, kateri so ključni elementi pravičnega prehoda na nivoju Slovenije, Evrope in tudi globalno ter o podnebnem dolgu. Odzivi Mladih za podnebno pravičnost na zadnji osnutek Nacionalnega energetskega podnebnega načrta so bili ostri, zanimalo pa nas je, ali imajo tudi konkretne boljše predloge. Serija podcastov 'Echo – odmev v prihodnost' nastaja v povezavi s Slovenskim energetskim forumom, ki bo v Hiši EU v četrtek, 23. novembra 2023, na katerem bo imel mag. Izidor Ostan Ožbolt sklepno besedo.
V Sloveniji skupaj porabimo približno 55 TWh energije, od tega 14 TWh električne energije, vsak energetski vir pa je treba gledati iz vsaj petih vidikov – z ekonomskega, tehničnega, podnebnega, socialnega in naravovarstvenega, je v osmem in zadnjem podcastu v seriji 'Echo – odmev v prihodnost' nanizal Izidor Ostan Ožbolt, ki je tudi magistriral iz dekarbonizacije slovenskega elektroenergetskega sistema na ljubljanski Ekonomski fakulteti.
Po njegovem osebnem mnenju (kar ni tudi mnenje gibanja Mladih za podnebno pravičnost), bi do leta 2040, ko naj bi bil slovenski elektroenergetski sistem dokončno dekarboniziran, k elektroenergetski mešanici približno 40 odstotkov prispevala hidroenergija, 40 odstotkov jedrska, 20 odstotkov sončna energija, še preostalih 20 odstotkov pa mešanica vodika in uvožene energije. Od leta 2035 nekje naj bi elektroenergetski sistem deloval tudi povsem brez plina, ki pa bo v energetskem sistemu – ta je namreč širši od elektroenergetskega – morda še kakšno leto več, a ga tudi po letu 2040 ne bo smelo biti. Najbolj čista energija pa je po njegovem elektrika, zato je – po njegovem (osebnem) mnenju – odgovor v čim širši elektrifikaciji.
Po mnenju gibanja mladih za podnebno pravičnost pa posledic zelenega prehoda ne bi smel nihče občutiti kot negativnih. Če bi dvignili davke na kapital ali pa na, denimo, ogljik, bi lahko zbrali tudi več denarja v proračun, kar pa bi bilo treba nujno nameniti za socialne namene, med drugim za naslavljanje potreb po sončni energiji in toplotnih črpalk, s čimer bi sočasno zmanjševali porabo energije iz fosilnih goriv.
Dotaknil se je tudi opustitev premoga v Šaleški dolini, kjer je trenutno na delovanje šoštanjske termoelektrarne vezano 4.000 delovnih mest, od tega 2.000 neposredno in 2.000 posredno, ne bi pa smel nihče od teh, ki so trenutno vezani 'na premog' trpeti zaradi zelenega prehoda.
'Pravični prehod' pomeni, da ljudje sami povedo, kaj si želijo. Ni namreč dovolj, »da gremo z rjave na zeleno«, zato bi veljalo spodbujati tudi pravičniške ukrepe, da bi šaleška dolina postala recimo center pravičniške ekonomije ali konkretno primer sončne zadruge.
Izidor Ostan Ožbolt podpira delovanje sklada za pravični prehod, kot predstavnik gibanja Mladih za podnebno pravičnost pa še sploh podpira ustanavljanje zadrug, saj te dobivajo tudi več točk pri potegovanju za javna sredstva. Poleg tega bi bilo po njegovem smiselno, da bi več točk dobili tisti, ki bi imeli tudi recimo solarne panele, ki bi ustrezali 'ESG standardom' (okoljski, socialni in upravljavski standardi).
Ob tehničnih in tehnoloških inovacijah pa je treba govoriti tudi o socialnih inovacijah, pri čemer se je Ožbolt dotaknil primera vetrnih elektrarn, kjer bi se morali investitorji prej povezati z lokalnimi prebivalci, da bi bili ti ustrezno vključeni v snovanje tovrstnih projektov. Redefinirati moramo ključne koncepte; kako sploh gledamo na naravo in okolje, zato potrebujemo tudi sistemske spremembe, je dejal in kot primer lastnega trajnostnega delovanja omenil uporabo javnega prevoza in kolesa namesto avtomobila.
Zeleno tranzicijo sam prepoznava kot pozitivno z vseh mogočih družbenih vidikov, najbolj celovit okoljsko-socialno-politični program pa je po njegovem iz leta 2019, ki vključuje tudi denimo 4-dnevni delovni teden, ki ima tudi okoljsko komponento. Če bi naša proizvodnja upadla, bi bili ljudje bolj zadovoljni in smiselno koristili dodatni čas, manj bi se pa tudi vozili, kar prinaša tudi zmanjšanje okoljskega odtisa. Prehod v zeleno je tako dober za vse.
Navsezadnje pa bi morali, tako Izidor Ostan Ožbolt, naravo prepozna(va)ti kot našo zaveznico in tako ne uničevati, denimo, dreves, gozdov, mokrišč ob rekah, ker nas bodo prav ta reševala pred podnebnimi spremembami. Obenem narava shranjuje ogljikov dioksid, je spomnil.
Njegov sklepni 'odmev v prihodnost' je, da če bomo izvajali politike, ki so prijazne za ljudi, podnebje in naravo, bomo vsi živeli bolje in tako bo tudi civilizacija preživela.
Oglejte si sedmi podkast 'ECHO – odmev v prihodnost' z Izidorjem Ostanom Ožboltom: